Skip to main content

Združenje SULICA

Vidnost, zakritost in »hipervidljivost« klovna

Primerjalna kritika solo klovnskih predstav Po klobuk in Žepno žongliranje

 

V sredo sta se v središču mesta, le dober tečaj narazen – na Stritarjevi ulici in pred Mestno galerijo –, zaporedoma zvrstili dve solo klovnski predstavi, ki sta, postavljeni druga ob drugo, pokazali na obljube in nadloge tega formata. Medtem ko se lahko sodobne cirkuške predstave z več nastopajočimi poigravajo s kompleksnimi zgodbami in družbeno ter politično aktualnimi narativi, sodobni cirkuški dueti pa močneje izpostavljajo situacijsko komiko odnosnih dinamik, se je solo klovn, v odsotnosti sredstev, ki jih omogočajo drugi formati, primoran močneje zanašati na trike, komični tajming in stik z občinstvom.

Prav s temi omejitvami in potenciali sta se vsaka po svoje soočili solo klovnski predstavi Po klobuk Andreja Tomšeta in Žepno žongliranje Uroša Marolta. Prva od njiju je potekala na tisti dan precej obljudeni Stritarjevi ulici, po kateri se je večkrat skozi gosto gručo stisnil tudi vlakec Urban, ki je na grad prevažal novih izkušenj željne turiste. V ozek javni prostor stisnjeni meščani, turisti, brezdomci in obiskovalci predstave smo se na vse pretege trudili osredotočiti na žalostnega, a priljudnega klovna in njegove večkrat klavrno propadle poskuse, da bi iz visoke ulične svetilke rešil izgubljeni klobuk. Klovn nas je sicer v prvem delu predstave zabaval z raznimi triki, predvsem z žongliranjem, zato v bučnem vzdušju od zgodnjega poletja razžarjene okolice naslovnega klobuka niti nismo opazili. Ko je po dobrih desetih minutah našo pozornost usmeril vanj, je bilo to razkritje dramaturško učinkovito: klobuk, ki je bil do tedaj za nas skorajda neviden, je nenadoma postal ne le viden, ampak predmet nujnosti.

A po presenetljivem razkritju klobuka je vse potekalo po pričakovanjih: klovn je moral priti do klobuka, pri čemer je bil najprej neroden, nato pa se je po nekaj neuspelih poskusih – nerodnem plezanju po drogu in zbijanju klobuka z luči z metanjem različnih predmetov – v nenadnem preklopu lahko oprl na svoje občudovanja vredne tehnične spretnosti ter na pomoč občinstva, ki s tem ni postalo sestavni del predstave, ampak le njegov dodatni rekvizit. Lahko bi rekli, da se je po uvodnem prizoru trikov tehnika razvezala od dramaturgije. »A-ha moment« je bil učinkovit, vendar je služil le vzpostavitvi problema, ki je bil nato razrešen brez pretiranih preglavic, z zavidljivo tehniko hoje po vrvi. Naše pozornosti ni držala toliko zgodba, ki je imela vse od razkritja problema predvidljiv zaključek, kot način konstrukcije in tehnične izpeljave rešitve: navezava vrvi na drog mestne svetilke, postavitev palic, na katere je bila vrv privezana, ter pomoč članov občinstva, ki so palice držali na mestu, da je bila vrv ustrezno raztegnjena in je klovn na njej lahko lovil ravnotežje. Predvidljivo dramaturgijo je nazadnje zaokrožila še klovnova hoja po vrvi do klobuka, ki nas je držala v stanju suspenza in strahu pred njegovim padcem, mestoma pa je poskrbela tudi za zabavne trenutke in bučen aplavz.

V predstavi Žepno žongliranje pa je bila po drugi strani tehnika vpeta v dramaturgijo, k čemur je med drugim pripomogla prav vključitev občinstva ter vzpostavitev dvoumnega zavezniško- antagonističnega odnosa z njim. Prepletenost tehnike žongliranja in dramaturgije je omogočila tudi izrecnejšo tematizacijo vidnosti, nevidnosti in »hipervidljivosti« sodobnega sveta ter razširila interpretativne možnosti za gledalca. Poigravanje z vidnostjo in nevidnostjo po mojem mnenju leži v samem temelju tako situacijske komedije, značilne za klovna, kot tudi same figure klovna, na kar kaže tudi učinkovita raba nenadnega razkritja klobuka v prej omenjeni predstavi. Klovn je ena najmočneje estetsko zaznamovanih gledaliških figur: njegovo kapriciozno vedenje, obleka in gib ga nemudoma izpostavljajo pogledu, a ravno zato, ker se pogledu tako brez zadržkov izpostavi in si s tem pridobi zaupanje, si lahko privošči transgresije in igre skrivalnic. To je tisto, kar v klovnu občudujemo in česar nas je pri njem obenem tako strah. Morda nas je tega strah tudi pri ljudeh, ki niso oblečeni v klovna: da se bodo pred nami razkrili, a da bo to razkritje lažno.

Ta dvojnost zaupanja in sumničavosti do figure klovna je bila vzpostavljena že v uvodnem prizoru Žepnega žongliranja, v naslednjih prizorih pa se je zaostrovala in ob koncu dosegla presenetljiv zaključek. Poleg tega se je v prostorski dramaturgiji brezšivno povezala z drugimi tematskimi dvojnostmi, predvsem z dvojnostjo javnega in zasebnega (prostora) ter notranjega in zunanjega.

Klovn je predstavo začel v notranjosti Mestne galerije, njegov prihod na Mestni trg pa je pospremila vznesena eterična glasba, ki je povsem sovpadala s klovnovim videzom. Njegov modro obarvani obraz je v spoju z glasbo sprožal afekt žalosti, način njegovega prihoda na ulice Mestnega trga pa je dodal še konotacijo zadržanosti in vase umaknjene drže, s katerima smo se nekateri člani občinstva nemudoma poistovetili.

Podobno kot klovn v Po klobuk nas je tudi ta klovn najprej zabaval s triki žongliranja, s čimer si je pridobil našo pozornost in zaupanje, ter igral na znani trop uličnega gledališča – zbiranje prostovoljnih prejemkov za zabavanje občinstva z izjemnimi triki. Njegovi triki sicer niso bili tako izjemni kot Tomšetovi, so pa uspešno uvedli žep kot samostojni prostor, kot novo notranjost (po notranjosti Mestne galerije): zasebni in skrivnostni prostor, v katerega izginjajo predmeti in jih še klovn sam težko znova najde. Znani trop žongliranja »ujeti žogo v žep« je klovn po nekaj poskusih zapeljal v povsem drugo smer. Na svojem ohlapnem modrem pajacu, ki je spominjal na oblačilo umetnika ali gradbenega delavca, je začel našo pozornost usmerjati k vedno več žepom, katerih prisotnost je mestoma presenetila tudi njega. Čeprav je klovn dosledno izkazoval izjemno obrazno in telesno izraznost ter kontinuiteto lika, je v ospredje postopoma stopil kostum: pajac je postal tako rekoč gledališki oder in arhiv gledaliških rekvizitov. Žepi so se vse bolj množili in pojavljali na mestih, kjer jih ne bi pričakovali, nekateri pa so bili navezani na kostum in so pozneje postali tudi premični. Čeprav nas je klovn vmes še vedno zabaval z žonglerskimi triki, je našo pozornost vse bolj usmerjal v samo množenje in premikanje žepov, kar je postopoma in skorajda neopazno izkoristil za izvedbo prefinjenega dramaturškega trika. Bili smo kot pregovorna žaba, ki se kuha v vroči vodi, ne da bi to opazila: ko so v njegovih ducat žepov izginile vse žogice, so vanje začeli izginjati še zasebni predmeti iz žepov članov občinstva.

Tako klovn svojo prvotno skrivnostnost in umaknjenost vase, s katerima v začetku predstave pridobi naše zaupanje, postopoma preobrazi v predrzen odnos do občinstva. Člani občinstva ne igramo le vloge pomočnikov, ampak v ospredje stopi naš odnos do klovna, predvsem pa se razkrije krhkost prostorske meje med izvajalcem in gledalcem v uličnem gledališču: klovnu ne moremo zares preprečiti, da bi posegel v naš zasebni prostor, v notranjost naših žepov, saj bi s tem prekinili igro, na katero smo pristali v začetku predstave. Tisto, kar v vsakdanjem življenju in v tipični uprizoritveni situaciji ostaja najbolj zasebno in neopaženo, postane najprej vidno, nato pa prek izginotja v klovnovem žepu še »hipervidljivo«. Ker ljudje v žepih praviloma hranimo predvidljive predmete – telefone, denarnice, ključe –, postane njihova vsebina povedna o nas samih, nepričakovani in nenavadni predmeti pa še posebej opazni. Naša zasebnost postane predmet javnega zanimanja – proces, ki je v nekoliko drugačni obliki značilen tudi za sodobna družbena omrežja. Kaj če človek, ki ravno poskuša prenehati kaditi, v žepu skriva vžigalnik? Kaj če človek, ki se sramuje svoje seksualnosti, v žepu skriva kondom?

Predstavi Po klobuk in Žepno žongliranje sta vsaka po svoje izkoristili specifične omejitve formata solo klovnske predstave. Ker v solo klovnski predstavi ne gre računati na kompleksne pripovedi in karakterne dinamike, se močneje izriše problematično razmerje med tehniko in dramaturgijo. V predstavi Po klobuk tehnična virtuoznost prevzame dramaturško funkcijo, v predstavi Žepno žongliranje pa tehnika postane sredstvo za produkcijo pomena in odnosa z občinstvom. Obe predstavi vzpostavljata močan stik z občinstvom, vendar gre Žepno žongliranje pri tem po mojem mnenju dlje: občinstvo vzame kot material predstave in s tem izrecno izpostavi tematiko vidnosti in vidljivosti, ki v predstavi Po klobuk ostaja kot predpostavka formata – prikrivanja in prikazovanja. Vzpostavi začasno ekonomijo zasebnih predmetov, ki največ razkrijejo ravno s tem, ko postanejo nevidni.